Velik del otoka Cresa je prekrit z gostimi stoletnimi gozdovi. Nekoč so se prebivalci otoka med drugim preživljali tudi s sečnjo in prodajo kakovostnega lesa za ogrevanje. Gozdovi so bili vzdrževani, pod drevjem pa so se pasle na pol divje ovce in tako čistile tla.
Severni del otoka je še posebej močno porasel z gozdom. Navdušuje nas s stoletnimi debli različnih vrst hrasta in drena, jesena in poljskega javorja oz. maklena. Ta drevesa so bogat vir hranljivih snovi za mnoge vrste listnih uši, ki sesajo drevesne sokove in proizvajajo medeno roso (mano). Čebelo jo nabirajo in iz nje proizvajajo značilen in prepoznaven gozdni med, ki ne vsebuje cvetnega nektarja tako kot cvetlični med in zato se ti dve vrsti medu med seboj zelo razlikujeta.
Vse vrste gozdnega medu so zelo kakovostne, še posebej pa izstopata maklenov med (maklen je poljski javor) in med iz puhastega hrasta (hrv. hrast medunac). Gozdni med je temnejši, brez posebnega vonja in zelo dolgo ostane v tekočem stanju. Zaradi visoke vsebnosti različnih mineralov je odličen za kri.
Čebele mano redkeje nabirajo na drugih rastlinskih vrstah, vendar tudi to ni povsem izključeno. Puhasti hrast raste samo na Tramontani, medtem ko se maklen, ki ga domačini imenujejo žestila, pojavlja po celem otoku.
Prelep je prizor, ko se ob močnem medenju sladke niti mane zlivajo z dreves kakor pajčevine, medtem ko v daljavi sonce izginja v morju. Pridne čebelice do zadnjih žarkov svetlobe nabirajo medeno roso, s premikanjem svojih kril pa ustvarjajo vtis, da drevesa brenčijo.