Žajbljev med je od vseh vrst medu z otoka Cresa daleč najbolj znan. S creško jagnjetino in oljčnim oljem spada med najprepoznavnejše blagovne znamke otoka. Velja za kralja vsega medu. Ko ga poskusite, vam njegova aroma in barva odpreta vrata v povsem nov in eksotičen svet okusa.
Žajbelj je zaradi specifične oblike cveta zelo problematičen za čebele. Cvet je globok in ozek na dnu čašice z nektarjem, tako da se morajo čebele zelo potruditi, da pridejo do sladkega nektarja. Ker se na žajblju tako fizično izčrpajo, skupnosti čebel po paši vidno oslabijo. Eden od razlogov izredne kakovosti creškega žajblja je odnos med to rastlino in poldivjimi ovcami, ki se svobodno pasejo vzdolž celega otoka. Ovce s svojimi izločki gnojijo površine z žajbljem, s pašo pa skrbijo za to, da ima žajbelj prostor, da se razraste, saj popasejo vse ostalo rastlinje, ki bi ga s svojo rastjo lahko zadušilo. Zelo redko pojedo žajbelj, saj je zaradi visokega dela eteričnega olja grenek in jih odbija.
Žajbljev med nima značilnega vonja po sami rastlini, ki se sicer uporablja v kulinariki kot začimba. Značilen vonj namreč prihaja od eteričnega olja, ki ga najdemo v listih rastline, ne pa tudi v cvetu ali nektarju. Barva medu variira od svetlo rjave do malo temnejše rjave z zelenkastim odsevom, ki ga opazimo pri prelivanju v kozarcu. Vonj je plemenit, a diskreten, okus pa zelo izrazit. Med je zelo dobrodejen pri zdravljenju bolezni dihalnih poti in je bil v preteklosti bolj cenjen kot zdravilo, ne le kot običajen med. Spodbuja izkašljevanje in umirja vnetje grla in bolečine v prsih.
Na Cresu najdemo žajbelj na naslednjih območjih: Tramontana – Sis, Merag, Stivan ter na področju od Osorja do Ustrin. Raste še na nekaterih mestih, ki pa so težko dostopna z vozili in predaleč za čebele. Vrste medu z vsakega od teh območij se lahko blago razlikujejo, razlike pa so odvisne od ostalega rastlinja, ki cveti sočasno z žajbljem in je značilno za posamezno območje.
Zanimivo je, da je v sušnih letih delež žajbljevega nektarja v žajbljevem medu vedno večji kot v bolj deževnih letih. Zaradi večje vlažnosti namreč vzcveti na tisoče drugih endemskih cvetov, ki jih čebele prav tako rade obiskujejo kot žajbljeve. Takrat med prevzame neke druge arome, ki ob prevladujoči žajbljevi pripovedujejo nove zgodbe o tem vrhunskem medu.